razvoj sivega bančnega sistema

Posledica deregulacij, moralnega hazarda in finančnih inovacij je bik; razvoj sivega bančnega sistema. Ta se sestoji iz finančnih institucij, ki se obnašajo kot banke — dajejo in prejemajo posojila ter investirajo, vendar niso regulirane kot banke. Problem bančnega posojanja je ponavadi v tem, da banke na pod­lagi kratkoročnih depozitov izdajajo dolgoročna posojila. V končni fazi se ljudje, ki so izgubili zaupanje, lahko zgrnejo na banko, ki tako izgubi depozite ter postane sprva nelikvidna in nato nesolventna. Vendar obstajata dva ukrepa, ki to lahko preprečita — posojanje v zadnji sili in zavarovanje depozitov. Po drugi svetovni vojni sta obe obliki posta­li običajna praksa, ne samo v ZDA, temveč tudi v drugih kapitalističnih državah. Vendar pa so banke za to garancijo stabilnosti, kot rečeno, pri­volile v regulacije svoje likvidnosti in kapitala. V osemdesetih letih 20. stoletja je veliko ljudi spoznalo, da lahko zaslužijo veliko denarja, če le delujejo v območju, kjer ni bilo teh garancij. Zato so banke v želji po večjem profitu pričele iskati načine, kako regula­cije obiti. V ta namen so ustanavljale vzporedne pravne subjekte, tako da njihovi sivi posli niso bili prikazani v običajnih bilancah. Večino teh sivih bank pa je imelo skupen problem: neskladje v dospelostih. Povečini so se zadolževale kratkoročno z visoko likvidnimi sredstvi ter nato investirale v dolgoročne nelikvidne produkte. Če bi se podredile regulacijam ter v zameno dobile garancijo, bi to pro­blem vsaj do določene mere odpravilo, vendar tega niso storile. Obenem pa so pričele konkurirati običajnemu bančnemu sistemu, saj so posojale pri­merljive vsote.